(Avtor: Gregor Šeliga)

» Forgeting things that make you happy«, Chris Sharma na Mallorci, letos oktobra na vprašanje: Kaj je tako posebnega v plezanju ?

Še preden karkoli napišem, bi vas še enkrat spomnil na to, da je bila letos najboljša jesen za Klajmbat, ever!!!

Ker ljudje pozabljamo in uf, samo pet dni nazaj smo imeli dva meseca suho, hladno in sončno vreme. Tisto vreme, ko stopiš iz zavetja doma v hladno jutro, nekje zadaj se zbuja sonce, «crashpad« drsi po desni rami, na levi visi torba, kjer je samo nujen šit: voda, plezalke, magnezij vrečka, sendvič, čokoladka , vžigalnik, ščetka, kos predpražnika in v tej torbi je vsa sreča, ki jo potrebuje »bulderaš«, da živi samo za ta dan.
Potem, ko se mi zdi Indija že zelo daleč, sem se spomnil, da sva s Špelo prav v tem mrzlem novembrskem vremenu, lansko zimo, pakirala opremo in se odpravila na 3 mesečno potovanje na jug Indije.
Si lahko predstavljate to razliko tega trenutka, razmišljanja, da je pred vami slabih sto dni potepanja, neznanega, cela množica nepredvidljivih dogodkov in v mojem pogledu, da sem se odpravljal v plezalski raj, Hampi!
Neverjetno, kako hitro se lahko človek spet navadi na svoj ustaljen življenjski ritem in pozabi. Še sreča bi rekel, saj bi bilo nemogoče živeti drugače, z vsemi spomini na trenutke zaradi katerih plezam in potujem. Sedaj razumem zakaj mi je Chris tako odgovoril, kajti on je ta trenutek v tistem večnem, nekje daleč od naših dnevnih skrbi, z letalom leti tja kjer so »tisti« dnevi in »tisto« vreme. Tja, kjer se je narava najbolj potrudila, da zadovolji plezalca, tudi takšnega kot je moj dober prijatelj Chris Sharma.

Sredi oktobra sem našel čas in odpotoval na Mallorco, največji otok v Balearih.
Našel sem tudi izredno poceni kombinacijo. Iz Trsta za 6 evrov vlak do Trevisa, od tam za 40 evrov povratna karta do Barcelone in iz Barcelone do Palme na Mallorci sem kupil povratno karto za 70 evrov. Skupaj samo 116 evrov za pot na Mallorco in nazaj.
Na letališču je uro pred mano pristal Chris, ki je priletel iz Kanade.
Z njegovim avtom, staro Opel Corsico za 900 evrov sva potem v dveh tednih prevozila otok po dolgem in počez, plezala nad vodo, srečala še tistih nekaj plezalcev, ki so vztrajali do konca oktobra v že malo bolj mrzlem morju in z oblaki na nebu poskušali premagati bolj zahtevne smeri.

Pogovor s Chrisom za climbersonly.net :

Kako si preživel prejšni mesec september?
Skoraj cel september sem bil na Mallorci in poskušal splezati moj zadnji projekt še od lani.
Veliko sem poskušal že čez poletje ampak ni šlo. Dyno, skok iz dveh podprijemov na oprimek, ključ smeri, nisem naredil.
Potem sem se septembra vrnil, najprej sam s punco, potem so prišli še ostali, ki so hoteli celo zadevo posneti. Že prej so, big up production, podpisali pogodbo z televizijo nbc sport za film o tem mojem podvigu. Edini problem je bil da še moram splezati, hehe.
Morda sem bil prvič malo pod pritiskom, ker vse skupaj ni bilo poceni. Ekipa osmih ljudi je tri tedne čakala na Mallorci in vsak dan smo snemali. Vzel sem si teden počitka in potem je prišlo jutro z dobrimi razmerami. Takoj ko sem naredil prvih nekaj gibov sem vedel da bom splezal smer in sem jo tudi. Sedaj sem zelo srečen in vesel da je tako dobra linija kot je Es Pontas sedaj tudi resnična in ne samo velika želja.

Kaj je bilo najtežje v smeri?
Najtežji je dyno, saj je smer zelo previsna in oprimek na katerega sem skakal ni ravno velik. Potem sledi manjši počitek in še zelo težek prehod na rob smeri in od tam v plato na vrh.
Enkrat sem celo padel na tem prehodu.

Kako si poskušal smer?
Od spodaj sem vedno poskušal s plezanjem do dynota, ki sem ga od več kot 100 poskusov naredil samo štirikrat. Četrtič sem splezal. Zgornji del pa sem splezal navzdol do roba in tam potem delal gibe. Tudi od tam sem velikokrat letel v vodo. Do počitka, to je mesto, ko zadržiš dyno, pa sem plezal iz druge strani, prav tako z vrha. Ta smer navzdol je vsaj 7c+, če ne težja.
Hecno, začneš na vrhu smeri 23m nad vodo in potem zlezeš 10m nižje v previs in od tam do počitka v tej smeri.

Veliko dela, časa in navsezadnje denarja za eno smer?
Se strinjam, ampak to je moje delo. Zato sem plačan in ga poskušam čim bolje opraviti. Zadovoljiti moram sponzorje in najti atraktivno smer, da bo dobra tudi na filmu. Zelo me veseli, da se tega dejansko ne zavedam, ampak res plezam stvari, ki me pritegnejo. Zavedam se tudi kako srečen sem, da lahko to delam in me nekdo zato tudi plača.

Kakšno je življenje profesionalnega plezalca?
Jah, ok. Verjetno imajo nekateri kdaj krizo zaradi motivacije. Meni te ne manjka. Zdi se mi, da jo imam vedno več. Po drugi strani pa sem ves čas na poti, v gibanju. Samo na Mallorci imam raztresene stvari po treh različnih mestih. Včasih spim kar v kakšni luknji in v eni imam nekaj svojih stvari, ki jih bom vzel kasneje še preden letim v Grčijo na Petzl Rock Trip. Potem grem v Španijo, še prej pa za en teden s punco spet na Mallorco. Kot vidiš mi je tukaj zelo všeč.

Kje bi živel, če bi lahko izbiral?
Saj že živim točno tam kjer sem, ves čas nekje ali pa na enem mestu, ki je velik kot cela zemlja, hehe. Upam, da nisem preveč zafilozofiral. Trenutno mi ustreza nomadsko življenje in plezanje.
Zelo mi je bilo všeč na Novi Zelandiji. Tisti nori balvani na Castle Hillu so me čisto prevzeli. Narava je zelo lepa, ni kač, pajkov. Vidiš, to bi bilo primerno zate in za tvojo novo družino. Ta mali se lahko nag igra v travi, ti pa plezaš. Tudi bližnji kraj, ki ima pol milijona prebivalcev je kul. Samo uro stran. Verjetno ni pretežko najti službe.

Sem tudi že prej pomislil na Novo Zelandijo, morda pa se tam srečava na stara leta. Kako dolgo si že profi in še boš?
Ko sem bil petnajst let star smo imeli doma pogovor na to temo. Ali šola ali profesionalizem.
Oče je bil za šolo, podprla me je mama in kmalu sem sklenil prvo pogodbo ter postal profi plezalec. Pred tem sem tako ali tako hotel samo plezati. Verjetno bi tudi brez sponzorjev še danes samo plezal, zagotovo pa ne bi videl niti približno toliko sveta in splezal takšno število smeri po celem svetu. Doma sem iz Santa Cruza v Kaliforniji, zelo lep kraj, kjer je veliko možnosti za »outdor« aktivnosti. Počel sem različne stvari, tudi srfanje na valovih, ampak ena stvar me je v celoti prevzela. V plezanju še vedno uživam vsakič kot bi bilo prvič. Ne vem kako je to možno.

Kaj je tako posebnega v plezanju?
Morda pozabljati stvari, ki te delajo srečnega!

In potem se ti vedno znova zdi kako je dobro. Recimo, zagledaš nekaj in vau, kako je dobro.
Po drugi strani pa se mi to intenzivno dogaja že deset let.

Kaj zanimivega si poleg plezanja še doživel?
Takrat, ko sva se midva srečala v Indiji sem potem nehal plezati za skoraj štiri mesece.
Nekaj časa se mi je zdelo, da moram odkriti nekaj kar je povezano z mojo notranjostjo.
Zvedel sem za to pot na Japonskem. Šel sem tja in prehodil 1485 km dolgo pot po podeželju. Obstajala so določena pravila, tako sem dobil belo obleko, v kateri so me ljudje prepoznali in mi potem nudili hrano in prenočišče. Veliko noči sem prespal kar na klopcah v parkih. Potem sem nekemu menihu pomagal graditi samostan in se malo naučil te obrti.
Na splošno se ves čas poskušam čim več naučiti. Morda je to slaba vest, ker nisem šel v šolo študirat.

Ampak ti več kot odlično opravljaš svoje delo, morda je bolje za mnogo ljudi, da plezaš, kot pa počneš kaj drugega?
Hvala stari. Z veseljem delim izkušnje in sedaj razmišljam, da bi kupil Zodiaca (op.avt. gumijasti motorni čoln) vozil plezalce ob obali in jim predstavil plezanje nad vodo.
Ne vem, morda bi imela s punco nekakšen meditacijski plezalni center. Kjer bi se ljudje učili, ne samo plezanja, tudi drugih vrlin. Morda bi lahko ljudje prišli in mene kaj naučili, ne vem. Morda bova res postavila takšen center.

Opazil sem da rad igraš šah?
(Tudi sam sem potiho mali zanesenjak. Šahovnica je povsod moja prijateljica in spremljevalka.)
Ja, je dobra igra za možgane, trening za možgane. Nisem dober, velikokrat me premagajo, ampak počasi postajam boljši in sedaj tudi jaz koga matiram, haha. No, ti si še vedno mojster zame in veselim se igre.
Je pa res, da sem se precej pozno navdušil, predvsem v Indiji, kjer je šah doma.

Se strinjam. Imaš kakšne posebne poglede na zdravo življenje?
Vem, kaj je dobro zame, jem vse kar mi paše, tudi ven grem rad zvečer. Važno je, da uživam v vsem. Po mojem je zdravo to, da si notranje zadovoljen. Vse ostalo sledi. Iz slabega oz. negativnega razmišljanja se tudi rodi slabo in ni važno kaj ješ in kako zdravo živiš. Tako zgleda tudi moj trening, nič ni planirano v naprej, vse počnem po občutku.

Česa se spominjaš ko si bil nazadnje v Sloveniji?
To je bilo že kar nekaj let nazaj. Prišel sem na tekmo za svetovni pokal v Kranj. Seveda se spomnim da sem zmagal. Najbolj pa mi je ostala v spominu lepa sobarica, ki je zjutraj pospravljala mojo hotelsko sobo. Žal pa nisem videl kaj drugega kot Kranj.