Uvod:

Za vse tiste, ki ne veste za kaj gre, bom na hitro povzel polpretekle dogodke. Malo manj kot leto dni nazaj, sem za Gore in Ljudje, delal intervjuje z znanimi slovenskimi plezalci. Tako sem se pogovarjal z Markom Lukičem, Natalijo Gros in Martino Čufar. Potem, ko je slovenska zgodba o podpori športnim plezalcem dobila epilog in glavni pokrovitelj internet strani ni uresničil skrite želje po enem paru plezalnikov na tri intervjuje, sem s težkim srcem nehal pisati o zgodovini slovenskega plezanja, ki so mi jo pripovedovali akterji sami. Sedaj sem nazaj in spet pišem, tokrat za prijatelja in vse vas, ki hočete vedeti več. Nikakor si ne bi želel, da bi takšna legenda kot je Jure Golob v tišini odšel med vikend plezalce. Verjetno je med vami veliko takšnih, ki ga dobro poznate in po vsej verjetnosti še več tistih, ki ga ne. Prav zaradi tega vam bom predstavil Jureta. Jure Golob, naš plezalski Martin Krpan, ki je svojo bogato plezalno kariero končal, pri svojih 34 letih. Seveda ne končal ,ampak je malo izpregel. Pred kratkim je postal očka in po enoletnem odmiku od plezanja in napornih treningov, spet pohaja po Mišji Peči. Vmes je zaradi prenapornega življenja doživel »overtraining sindrom« ali pretreniranost. Zdravniki so mu svetovali eno leto ali več počitka. Potreboval je eno in pol. Nazadnje smo skupaj tolkli po balvanih Fontinbleauja in kmalu zatem so se mu začele dogajati čudne stvari. Visok srčni utrip, slabšanje vida, padec imunskega sistema, ves čas občutek zaspanosti in kar je najhuje nezmožnost plezanja tudi lahkih smeri. Vse to je prišlo iznenada in ves presenečen ni vedel kaj se mu dogaja. Na koncu je popolnoma spremenil življenje in se posvetil drugim stvarem. Spremenil način prehranjevanja in se preklopil v stanje mirovanja, kar ni storil skoraj 20 let.

Več kot leto nazaj, si po dolgih letih članstva v reprezentanci in mnogo odličnih skalnih vzponih, nehal. Ustavil si konje. Zakaj, ker pride »urca in gre frizurca« ali je bilo kaj drugega vmes ?
Jah, v bistvu, na koncu, bi lahko rekli, je prišla« urca in je šla frizurca«. Po moje se mi je tudi nabralo preveč vsega, služba, šport in tekmovanja. Nekaj časa je »šlo« potem pa ne več. V bistvu sem se preutrudil, overtraining sindrom, se temu reče po angleško. Enostavno se nisem mogel več spočiti in je trajalo skoraj leto in pol, da sem spet lahko začel plezati.

Tvoje telo je doživelo nekakšen šok! Si se moral ubadati s kakšnimi nenavadnimi težavami. Recimo, ki so prišle na dan po pol leta ali več počivanja?
Seveda, recimo 10 let nazaj ali več sem plezal 7b, potem 7c,8a…čez čas 8c.Vmes pozabiš kaj je to 6a ali 6b. Potem, ko sem po počitku lani spet začel, sem moral v 6b »ornk pofajtat«! smeh. Dejstvo je tudi, da se jaz nisem sam odločil, sedaj bom pa nehal trenirati in tekmovati. Mene je telo prisililo v to, ker ni hotelo slediti moji volji.

Potem ti je počitek prav prišel?
Ma kaj počitek, jaz bi z 8c še nadaljeval, dokler bi lahko. Je pa tudi res, da zadnji dve leti nisem več čutil tiste ta prave želje. Tudi na tekmah za svetovni pokal. Bolj sem bil »noter«, ker sem na svetovni pokal hodil že zelo dolgo časa, ni pa bilo tiste ta prave želje. Ne vem zakaj sem se držal te rutine, ves čas sem si govoril, daj nehaj že tekmovati in grem v skalo uživat! Sploh v teh trenutkih, ko nisem imel več toliko časa za naprezanje na umetni steni. Dejansko pa je res to, da ko sem nehal trenirati 4-5 krat tedensko je bilo prav prijetno. Občasno sem kolesaril in sploh ni bilo pretežko ne trenirati. Po enem letu odklopa, me je spet zagrabilo. Sedaj spet treniram in plezam že pol leta. Seveda pa ne v istem obsegu kot prej.

Na hitro o začetkih in tvojih pogledih na »sceno« pred mnogimi leti.

Kaj je danes tako bistveno drugače kot pred 20 leti ko si začel?
Včasih sploh ni bilo športnega plezanja. Na društvu v katerega sem bil sam včlanjen, je bil samo alpinizem, torej AO Rašica. Večinoma se je hodilo v hribe. Sploh prvi stik z skalo je bil v hribih, kamor sem šel z očetom. Od začetka pa sem čutil, da je plezanje predvsem plezanje in ne toliko uporaba klinov in ostalih tehničnih pripomočkov. Kmalu sem ugotovil, da mi plezanje v plezalnih vrtcih veliko bolj ustreza. Kot bistveno razliko med danes in prej, pa vidim v tem, da v mojem začetku, nekje prvih pet let umetne stene sploh nisem videl! Tako da mislim da sem mojih prvih nekaj let treninga, veliko zamudil.

Ja, ampak kako to, da si ti, še preden si nehal tekmovati še vedno zmagoval, pa čeprav se je toliko novih generacij pojavilo na tekmah. Morda mlada konkurenca premalo trenira?
Veš kako je, mi smo prvih deset let plezanja stremeli k temu, da smo v tem uživali. Imeli smo željo po plezanju v Ameriki in ne vem še kje. Predvsem smo bili v naravi in uživali!...

Morda pa je to ključ, do boljših rezultatov?
»Ja sej,sej, pravim. Po mojem je ravno to pomembno, da vidiš užitek v tej stvari. Plezanje je zelo pozitivno. Mislim, da danes ne delajo prav, ko novačijo mlade, jih posadijo na umetne stene, v neko luknjo in pod vodstvom nekega inštruktorja, potem garajo in nič ne uživajo. No, seveda od začetka je stvar zanimiva, ampak ta pravi užitek je v skali. Saj za to pri plezanju gre, kajne! Trik je v tem, da če to imaš, potem lahko dolgo ostaneš v plezanju in zaradi tega lahko veliko tudi narediš. Ne pa da prehitro izgubijo voljo, ker se jim ne da poslušati trenerje, ki jih gnjavijo. Verjetno , je to slednje edini in najcenejši način za hiter napredek, tako, da je možna tudi drugačna razlaga.

Zakaj in kdaj si začel tekmovati?
Jah, zdelo se mi je zanimivo in sem šel na eno tekmo, kar tako, malo pogledat. Prej nisem kaj posebej treniral. Dodati pa moram, da ko sem prvič prišel v plezalno šolo, so mi vsi govorili kako močne prste imam in nasploh sem imel nekaj zelo dobrih predispozicij za plezalca. Verjetno je tako, močne prste ali imaš ali nimaš! Po mojem so močni prsti, tudi najpomembnejši pri plezanju. Moja samoiniciativnost je bila tako močna, da sem se tudi natreniral, gnal do onemoglosti, dobesedno. Že v družini smo takšni, pridni in delavni. Če je to šport pa še posebej. Takrat po tej prvi tekmi sem se tudi odločil, da bom še tekmoval in vedel sem, da sem sposoben precej več. Še posebej sem izboljšal tehniko plezanja, ko sem spoznal Aljošo Groma, sam sem namreč antitehnik, Aljoša pa velik tehnik. Op.avt. (tehnik: nekdo, ki v plezanju zelo dobro izkorišča sile telesa v svoj prid, ne da bi pri tem preveč porabljal zaloge moči oz. dobra koordinacija, gibljivost in občutek telesa v plesu s steno.)

Si pred plezanjem treniral tudi druge športe?
V osnovni šoli sem treniral cel kup športov. Atletiko, sabljanje, ping-pong,… veliko , skoraj vsakega po malo.

Kot nekdo, ki je alpinist in potem športni plezalec z oceno 9a. Bi morda lahko primerjal, alpinizem in športno plezanje?
Meni se zdi oboje zelo zanimiva stvar. Sam še vedno veliko plezam, pri meni doma, z alpinisti iz našega odseka, smeh .Jaz sem alpinist, plezal sem v hribih in jih zelo cenim. Nisem se načrtno odrekel plezanju v gorah, ampak me je bilo enostavno preveč strah! Tam je strah eden izmed največjih faktorjev…in se mi je zdelo povsem nepotrebno, da se tresem v neki šestici, če lahko uživam v desetki!

Kakšen stil plezanja ti je bolj všeč. Kratko in jedrnato ali dolge vztrajnostne smeri?
Niti se ne morem natančno opredeliti. Po naravi sem zelo močan in potemtakem, bi lahko rekel da kratke in jedrnate. Čeprav mi je plezanje v pravem pomenu, bolj všeč, se pravi, da je več gibov. Če pa sem že za dolge, potem seveda previsne. Mislim, tudi kratke previsne so mi zelo všeč! Zelo deljeno mnenje. Ne maram pa »platk«. Tem se lahko takoj odrečem,smeh.

Katera vrsta skale ti je najbolj všeč in katera najmanj?
Zelo mi je všeč naš kraški apnenec s kapniki.Stil plezanja v tej skali mi je res v užitek.

Kje na svetu bi najraje preživel mesec dni in samo plezal?
Haha, težko bi se odloči . Bil sem v Ameriki, Avstraliji in je bilo fenomenalno! Marsikje smo že bili, hkrati marsikje še nisem bil. Skale je po svetu ogromno. Kar se tiče balvaniranja pa Fointaienbleau!

Če bi zavrtel čas nazaj bi se še enkrat odločil za plezanje?
Ah zagotovo, če bi vedel da obstaja, še veliko prej, kot sem dejansko začel.

Si vedno užival v plezanju ali si imel občasno motivacijsko krizo?
Ne, jaz sem vedno užival. Ponavadi nisem imel nobenih problemov.

Koliko omembe vrednih poškodb te je doletelo?
Zelo malo, dve ali tri. Očitno je moje telo zelo trpežno. Dejstvo je, da veliko tekmovalcev in skalnih plezalcev prej kot slej utrpijo poškodbe. Tudi ogreval se ponavadi nisem. Skoraj nič. Kar se je verjetno nabiralo vsa ta leta.

Morda pa si bil ves čas ogret?
Smeh,hehee! Sedaj vem,da se moram ogreti. Prej me ni nikoli nič matralo. Razgibavanje pa je itak umor!

Kdo so bili tvoji prejšnji in sedanji idoli?
Mislim, idolov kot kakšen tipičen Slovenec nisem imel. Nismo mi tista ameriška raja! Sem pa spremljal dogodke po svetu. Morda še najbolj Wolfgang Gullich. Kot vsestranski plezalec.
Zganjal je dober alpinizem in zelo dobro športno plezanje.¸Se spomnim ko je prišla majica z napisom W.Gullich 9a, ko smo pri nas plezali 8b!
Op.avt ( l .1992 Za staro kolo in majhnega psa 8c+ Tadej Slabe , Action Direct, 9a l. 1991 )

Recimo dekleta so že nekaj časa v finalu svetovnega pokala. Zakaj po tvojem temu ni tako pri moških?
Mogoče se niso (fantje) odrekli nekaterim dobrinam kot so čokolada in pivo,smeh. Resno pa mislim, da je pri fantih kritično obdobje , konec srednje šole, ko je treba najbolj »stisnat«. V plezanju nismo videli prihodnosti, bolj strah, kaj bo potem, kako preživeti. Raje smo poskrbeli še za študij in druge pomembne stvari. Potem so seveda še določeni stroški, ki pridejo zraven in veliko talentov takrat neha. Slediti tempu v svetovnem pokalu, pa pomeni ravno to, da se popolnoma predaš. Ko sem študiral, nisem imel ne vem koliko časa na razpolago.

Si imel kdaj slabe izkušnje na tekmah za svetovni pokal?
Niti ne, tam so bili vedno zelo korektni, razen tega, da smo bili mi vedno slabi, smeh.

Kako to, da v Sloveniji, kjer toliko ljudi pleza, obstaja splošno prepričanje, da ni denarja, nimamo ta pravega plezalnega centra, nimamo plačanih plezalcev za nemoten trening?
Očitno ni pravih interesov ta pravih ljudi, da bi vlagali denar v plezanje. Ne vem, mogoče bi par teh proizvajalcev oprimkov vrglo denar na kup in zgradili en dober plezalni center. Nekako se mi zdi logično, da ti ljudje imajo interes za takšen objekt, ker se za njih v tem pogledu posledično veča tudi dobiček.

Kaj bi bil rajši dober skalni plezalec ali finalist svetovnega pokala?
Težko rečem. Meni je skala zelo všeč… No saj na tekmah sem tudi užival, še posebej kadar sem zmagal. Res pa je, da ta občutek mine, zelo hitro, morda že čez dan ali dva.

Koliko si bil star ko si se počutil najmočnejšega, recimo v top-formi?
No, to boš ti izračunal. Rojen sem bil leta 1971. Leta 1998 sem zmagal na top-rock Challenge, v Cortini daAmpezzo, takrat se mi je zdelo, da sem zelo dober, smeh. Predvsem iz vidika moči, medtem pa smer Martin Krpan, leta 2001, lahko rečem ,da je to bil moj vrhunec vzdržljivosti.

Si kdaj sanjal kakšno smer, balvanski problem ali težko spal dan pred tekmo?
Pred tekmami sem vedno v redu spal. Kar se tiče pa smeri, me je vedno »metalo«. V temi, v postelji ponavljaš tiste gibe in si predstavljaš, sedaj mi bo uspelo…To je bilo kar velikokrat. Dejstvo je tudi, da sem vse ta težke smeri splezal relativno hitro in vem da sem imel še veliko rezerve. Verjetno, če sem tako hitro splezal 8c, 8c+ in potem 9a, bi lahko z malo več študija tudi 9b .

Po vsej verjetnosti bo čas pokazal katera smer v mišji je bila prva 9a. Martin Krpan ali Sanjski par do vrha. Imaš morda kakšno osebno mnenje o tem, ti si namreč prvi splezal Martina Krpana in če se ne motim predlagal oceno 9a?
Jah ,niti nisem vedel, s koliko naj ocenim Krpana. Ko sem predlagal 9a, se mi ni zdelo preveč. Se strinjam, da bo čas pokazal. Še vedno je!

Še par vprašanj za konec. Bo Samo (sin) svetovni prvak?
Smeh, ne vem če bo prvak. Ma kakšen svetovni prvak, zagotovo bo splezal 9c!

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost. Kaj praviš, če bi bil trener balvanske reprezentance?
Zadnja leta se na našem odseku ukvarjamo s tečaji športnega plezanja, tukaj bom še dolgo prisoten. Morda bomo začeli tudi bolj aktivno trenirati mlade. Tukaj se vidim, kot trener ali nekdo z veliko izkušnjami, ki bi lahko pomagal drugim.
Trener balvanske reprezentance bi bil .To je vedno opcija. Zelo sem pogrešal zadnjih nekaj let, kar sem tekmoval v balvanskem plezanju, ker ni bilo nikogar, ki bi nam lahko kaj svetoval, povedal kje še lahko kaj izboljšam. Tukaj bi lahko povezal tudi vprašanje od prej zakaj so punce boljše na tekmah. Verjetno tudi zato, ker so vedno delale s trenerji. Tega pri moških ni in mislim, da je tukaj še velika luknja.
Tako da trener balvanske bi bil, če bi Česen dovolil!

Dosežki

Leto 1997:

• Svetovni pokal težavnost Birmingham: 9. mesto
• Državno prvenstvo: skupno 3. mesto
• Skalno plezanje: Mišja peč, Talk is cheap 8c

Leto 1998:

• Svetovni pokal težavnost Milano: 11. mesto
• Master Serre Chevalier: 10. mesto
• Top Rock Challenge – Boulder Cortina d'Ampezzo: 1. mesto
• Državno prvenstvo: skupno 2. mesto
• Skalno plezanje: Mišja peč, Bastilja 8b+
• Najuspešnejši športni plezalec Slovenije za leto 1998

Leto 1999:

• Svetovni pokal težavnost Wiener Neustadt: 9. mesto
• Svetovni pokal boulder Cortina d'Ampezzo: 5. mesto
• Svetovni pokal boulder Chamonix: 9. mesto
• Državno prvenstvo: skupno 2. mesto
• Skalno plezanje: Mišja peč, Sanjski par 8c
• Najuspešnejši športni plezalec Slovenije za leto 1999

Leto 2000:

• Svetovni pokal boulder München: 8. mesto
• Svetovni pokal boulder Grenoble: 9. mesto
• Rock Master Arco boulder: 9. mesto

Leto 2001:

• Skalno plezanje: Mišja peč, Strelovod 8c
• Skalno plezanje: Mišja peč, Konec Mira 8c/c+ (prvenstveni vzpon)
• Skalno plezanje: Mišja peč, Martin Krpan 9a (prvenstveni vzpon)
• Bloc Master Grenoble: 7.mesto
• Boulder Master Argentiere: 7.mesto
• Svetovno prvenstvo boulder Winterthur: 9.mesto
• Državno prvenstvo - težavnost: skupno 1. mesto
• Najuspešnejši športni plezalec Slovenije za leto 2001

Leto 2002:

• Boulder Master Argentiere: 9.mesto
• Svetovni pokal boulder Lecco: 13. mesto
• Skalno plezanje: Tajska, Met Friends, Bicoins Stones 8a+ (na pogled)
• Skalno plezanje: Tajska, Old chicken makes a good soup 8a+ (na pogled)
• Državno prvenstvo: skupno 1. mesto

Leto 2003:

• Svetovni pokal boulder Yekaterinburg: 9. mesto
• Svetovno prvenstvo boulder Chamonix: 16.mesto
• Državno prvenstvo – balvansko plezanje: skupno 1. mesto
• Skalno plezanje: Barratro, Placcoman 8a (na pogled)

Leto 2004:

• Državno prvenstvo – balvansko plezanje: skupno 1. mesto
• Skalno plezanje: Mišja peč, Za staro kolo in majhnega psa 8c+