Ime smeri me spominja na nenapisano zgodbo o črvu, ki je bil znan zajedavec in je počel to in ono… Pravljico o glisti bom napisal kdaj drugič. Tokrat bom povedal zgodbo o plezalcu, ki je »pojedel« glisto in ne obratno. Že nekaj let nazaj je Tadej Slabe preplezal smer Glista in jo ocenil z 8b. Potem se je odlomil ključni oprimek in kar nekaj časa je ostala nepreplezana. Smer je postala spet zanimiva, ko so jo ponovno napadli lokalni plezalci in kmalu je eden naših najboljših plezalcev Uroš Perko splezal smer in podal za en plus višjo oceno, torej 8b+. Vse lepo in prav, če ne bi obstajala še ena možna varianta oziroma po mnenju še nekaterih originalna linija. Omeniti moram, da je z varovanjem od zgoraj, to direktno linijo preplezal še en lokalec Boštjan Vangerl-Boško. Znan kot izredno močan je uspešno povezal spodnji del malo drugače kot Uroš in trdil, da je to ta prava Glista. Spet drugače lahko trdim, da v tako majhnem razmaku med eno in drugo varianto, ne gre toliko za originalno verzijo, kot dejstvo, da se smer spleza na najlažji način. Obe kombinaciji gibov zahtevata določeno specifično plezalno znanje. Sploh pa sem med poskušanjem odkril še eno varianto v spodnjem delu, ki je nekaj Urošove in nekaj Boštjanove verzije. Pri obeh variantah gre za »bolder problem«.

Kakorkoli, da ne zaidem preveč, bom povedal še eno zanimivo štorijo. Letos sva s prijateljem bolj po naključju kot kaj drugega začela snemati film o plezalcu, ki pleza smeri na način kot se pleza balvane. Namesto vrvi uporablja »crashpad« in dobro zgleda tudi ko je visoko nad tlemi, haha. Ta plezalec sem jaz in v Glisti sem namesto vrvi uporabil šest teh posebnih blazin. Smer se mi je ves čas zdela zanimiva za takšen vzpon. Zato smo nekega lepega oktobrskega dne prišli v Vipavsko Belo s tremi kamerami in moj vzpon posneli. Zgodba se začne veliko prej, ko sem smer še študiral in jo do potankosti izpilil. Možnost padca sem moral zmanjšati na ničlo, saj teh stvari ne počnem zato, da bom padel in se polomil. Vse se je lepo odvijalo, ostala sta še samo dva dela smeri, kjer nisem bil stoodstoten. Prvi takšen del je križen gib na višini 6m in potem čisto zadnji gib iz majhne poličke daleč v desno na soliden oprimek, na vrhu smeri. Če bi padel tam, bi zaradi razlike v vertikali padel mimo blazin in se skotalil po bregu v Belo. V tem zadnjem gibu je bil problem predvsem v tem, da sem bil malo kratek in sem se moral res daleč stegniti. Preden sem vstopil v smer na solo, sem večkrat ponovil ravno ta gib, ki je v primerjavi z ostalimi otročje lahek. Ko se brez vrvi na takšni višini ustaviš in začneš razmišljati o tem kje si, je konec in namesto piva s prijatelji lahko končaš v kliničnem centru, če ne kar pod cipresami. Spodnji križni gib sem dobro delal, le stop kjer sem stal z levo nogo bi mi še lahko zdrsnil, zato sem si prav za ta namen kupil nove plezalke in občutek je bil veliko boljši. Na vrhu sem moral ostati zbran in tisti dolgi gib v desno narediti tako kot vedno ko sem vadil z vrvjo.

Čez Col sem vozil počasi in poslušal Ill Communication od Besty Boys.Perkotov BMW je bil poln »crashpadov« , nebo ni bilo jasno in veter ni pihal. Bal sem se, da »ne bo držalo«, ker je pretoplo. Med vožnjo sem odpiral okno in z roko mahal v zrak ter se spraševal kakšne razmere bodo v plezališču. Parkiram avto, ven zmečem opremo in se ozrem proti nebu kjer se še vedno kopičijo oblaki. Že prej sem opazil, da so prišli tudi ostali in so verjetno že pod Glisto. Za potrebe fotografa smo požagali bližnje drevo. Motorno žago sem si sposodil pri Perkotovem tastu v Vrhpolju. Potem sem čakal na dobre razmere. Vedel sem da bo hladneje, če bomo počakali do petih ali šestih popoldan. Ob sedmih je že tema.Okoli petih se odločim, da bo šlo in se začnem ogrevati v bližnjih smereh. Že prej sem pripravil pristanek oziroma crashpade, ki mi jih je posodil Primož Grilc-Griljo. Pet let že uporabljam Dyno crashpade, ki se od ostalih ločijo po tem da so izredno trpežni in malo trši. Prav ta trdota, ki je po mojih izkušnjah idealna, je tisto kar omogoča dober in neboleč padec. Premehki se preveč stisnejo in slabše amortizirajo padec. Ko sem dobro ogret si želim splezati Glisto. Prav užival sem v mislih, da jo bom zlezel tako brez vrvi in na »crashpad«. Ko naredim prvih par gibov takoj vem, da sem si izbral dober dan. Počutim se lahkega in vsak gib je še lažji kot kadarkoli prej. Brez ene same napake in že sem čez križni gib. Z levo roko držim dober oprimek in sem kakšnih osem metrov nad tlemi. Malo otresem roke, namočim magnezij in začnem plezati zgornji lažji del. Tukaj sem ostal miren in suvereno splezal do velikega oprimka, ki je tri metre pod sidriščem. Z lahkoto pridem do sidrišča in se veselim tega uspeha. Vzamem si pol minute, malo se nadiham in splezam po strmem poraščenem terenu na vrh stene in naenkrat sem v gozdu od koder lahko vidim parkirane avtomobile. V plezalnikih grem peš naokoli in po potki nazaj dol po Glisto.