(avtor reportaže: Gregor Šeliga)

Uf, konec morja za letos sem pomislil, ko sva se s Špelo vračala s Hvara. Doma naju je pričakal dež, zato sva, namesto v Kuda, kamor sva bila namenjena, zavila kar vsak k svojemu računalniku. Med prebiranjem elektronske pošte sem prijetno presenečen opazil, da se je oglasil Sharma.

»hi gregor,I hope life is good with you. Nate and I are coming to Mallorca for three weeks starting august 23. If you have some free time it would be great to meet up. I think you would really like the climbing there. Cool man also I will be in switzerland sometime in october. It would be great to hang out sometime.«
chris
Blazinice na prstih so me zasrbele, v glavi se je že podila nevihta. Hmm, če prestavim nekaj opravkov in najdem kakšen ugoden let bi šlo. Do 8. septembra bi moral biti nazaj, ker sem se dogovoril, da postavljam tekmo v Rovinju. Previdno odgovorim, da bom premislil.
Če sem ob prvem pismu še nekoliko pomišljal, sem bil ob drugem že skoraj odločen.
»gregor, you should definatly come to mallorca. I am there from august 23 to september 13. it will be so much fun. Nate is coming too with our friend lev from canada. also we are meting toni lamprecht. we are just going to camp on the beach relax and climb on the water. its perfect. please come if you can make it.« chris
Dws! Enkratna priložnost, da poskusim še to. Na Hvaru sem preplezal prečko in že to je bil cel žur, ampak 20 metrski solo! Psihobloc, kakor še pravijo plezanju nad vodo. Takoj sem začel z iskanjem letalske karte.
V zadnjih letih sem nanizal kar nekaj poletov v oddaljene kraje. Pred tremi leti sem se odpravil, verjetno za tisti čas, precej na slepo, v Hampi, v Indijo, kjer sem srečal Chrisa. In od takrat sva ostala v kontaktu. Zame je bila to nepozabna plezalna avantura. Komaj so me spravili domov. Po tistem sva skupaj plezala še po nekaj znanih balvanskih področjih v Evropi.
Letalo je vedno loterija. Sploh, če se lotiš iskanja karte tik pred zdajci. In Mallorca je bila pred vrati. Najprej se seveda obrnem na agencije, ki so mi do sedaj ponujale ugodne lete. Dobival sem odgovore v stilu 75 tisoč iz Münchna. Ne bo šlo skozi. Toliko plačam za Yosemite, ne pa za unijo! Kaj sedaj? Seveda sem še vedno trdno odločen da grem.
Dobra stran dejstva, da nimaš veliko ali zadosti denarja, je, da najdeš najugodnejšo varianto. Ker druge izbire pač ni. In ko sem že skoraj obupal in mislil, da me je moj moto pustil na cedilu, prileti ponudba za 55 tisoč. Z Brnika. Mojca iz Life treka, hvala.
Sledi moje elektronsko sporočilo:
«chris and nate, i am coming on 25th of august, leaving on 8th of september…«
Kmalu odgovor:
«… just bring like 5 chalk bags and a few shoes and camping stuff. I will pick you up at the aeroporte. See you soon man.«

Četrtek, 25.avgust, zvečer

Pristanem v Palmi. Chris in Lev iz Kanade sta točna. Brez zapletov se najdemo in naložimo stvari v najeto Opel Corso.
Chrisa že kar nekaj časa nisem videl, ko pa se srečava, se zdi, kot da tega časa vmes sploh ni bilo. Sproščeno, kot stara znanca, se v tipičnem plezalsko šaljivem žargonu pomeniva kako kaj življenje.

Ponavadi se vse hitro obrne na plezanje, še pri ženskah se najde kakšen problem, ki je vreden večkratnega poskušanja.
Po dveh letih se je razšel s punco. Sicer pa je šlo v zadnjem letu veliko parov narazen. Zvezde so pomešale štrene – enim prijetneje kot drugim. Že čvekamo kot kakšne babe in kmalu ugotovimo, da je za konkretne rešitve in mehkejši pristanek nujno pivo. Pivo in kava sta najboljša prijatelja plezalcev. Pangalaktični pijači brez konkurence.

V baru se dobimo še z Udom Neumanom, ki bo snemal film o deep water soloingu in Miguelom, lokalcem, ki odlično pozna vse dobre lokacije. Z njima se zapletem v pogovor in vsrkavam informacije o različnih krajih, kaj je dobro vedeti, upoštevati, …
Chris je medtem ves čas odsoten in opreza za vsako domačinko. Evropski del ekipe složno ugotovi, da v Ameriki pač ni tako lepih deklet in da Chrisu ni pomoči. Ko se po pogovoru z neko punco vrne do mize, vpraša, če res smrdi. Punci je namreč razlagal, da spi v luknji, ona pa njemu, da tudi smrdi kot kakšen jamski človek. Takšen je. Če le najde kakšno luknjo, se zavleče vanjo in odklopi od sveta. Divji mož.

Vedno bolj sem bil navdušen. Spal in jedel bom na tleh, hrana bo le še nujno gorivo, popolni odklop od sveta.
Po dobri uri vožnje iz Palme smo prispeli do konca makadamske ceste. Še 20 minut hoje do morja in tam smo doma. Zaliv se imenuje Calabarques.
Ko privlečem tja moj nahrbtnik je ura že tri zjutraj. Še vedno je toplo in morje v temi tolče ob skale, ki jih ne vidim. Stvari odložim v luknji in se skopam.

Utrujen hitro zaspim.

Petek, 25.avgust

Zbudi nas vroče sonce, ki posije v luknjo šele po deveti uri. Na plaži bi se cvrli že ob sedmih.
Na hitro skok v morje.

Presenečen opazim kako čisto je morje, okolje je čudovito. Nobenih ljudi, vse naokoli stene in ogromne jame obdane z globoko vodo.Tudi pod stropom jam, je več kot deset metrov globoka voda.
Po zajtrku in kavi je akcija. Šotor postavim na precej strmem delu pod drevesom in vanj zmečem svoje stvari. Tako ali tako bo služil samo za hranjenje opreme in obleke, spal bom v luknji.
Danes zvečer moramo po Nata, njegovo letalo pristane ob devetih. Imamo cel dan za spoznavni obhod.

Po stotih metrih pridemo na vrh prve jame. Tukaj je nekaj smeri za ogrevanje in še dve težki. O ocenah se nismo pogovarjali.
Lev ne bo plezal, ker je včeraj padel in ga še vedno boli vrat.
Ko pogledam z vrha me stisne v grlu in trebuhu. Nisem si mislil, da bo tako visoko.
Chris me potolaži: «It gets higher, this is the smallest one«.
Verjetno je vsaj 15 metrov do vode. S take višine še nisem nikoli skočil, kaj šele padel med plezanjem.
»Hey man, let's jump!« kar naenkrat reče Chris.
»O shit, i am not jumping. It looks so fucking high!« odvrnem.
Po hitrem postopku mi razloži pravila. V glavnem to, da moraš prileteti na noge in dati roke ob telo. Takrat se odrine in buum.
Ves živčen se prestopam na vrhu, skoraj bi že skočil, pa si premislim, pa spet in spet...
Reši me Lev z izjavo, da sploh ni panike, če ne skočim, da v bistvu skače samo Chris. Precej bolje je namreč pasti med plezanjem, ker takrat ne misliš na padec, zgodi se kar samo od sebe. Sploh pa prvič.

Ni mi treba dodajati, da sem se takoj strinjal. Čeprav sem kasneje skočil, sem tokrat rajši splezal dol po lažji smeri in potem po 6c do vrha in ven.
S plezanjem smo nadaljevali še v dveh luknjah, ki sta malo nižje, smeri so postale težje. Počasi sem se privajal na višino….
Čez nekaj ur smo s plezanjem zaključili brez resnega padca in odšli smo kuhat kosilo.
Kmalu mi postane jasno kako naporen je DWS . Ni časa za počitek. Plezaš, plavaš, spet hoja in plezanje navzdol do starta. Po suho vrečko in plezalke, pa spet …

Sobota, 26. avgust

Sedaj nas je že več. Z nami so tokrat Nate in dva Norvežana Mats in Thorsten.Tudi onadva sta prvič na Mallorci in prvič poskušata psicobloc. Pred tem sta plezala v Indiji (Hampi), obiskala pa sta še nekaj zelo dobrih področij v južni Ameriki ter Novi Zelandiji.

Pridružil se nam je tudi legenda Toni Lampreht, ki je tukaj že kakšen teden in že peto leto zapored. Vedno ostane mesec ali več.

Potem, ko spijemo kavo in pojemo boren zajtrk, se pomenimo kaj bi počeli. No, v bistvu ni kaj dosti za razmišljati. Morda glede tega kaj in kje bi plezali.Pomemben igralec v izbiri plezališča je tudi smer vetra.Stene, ki gledajo proti jugu so ponavadi precej vlažne kadar piha jugo.V zraku nad morjem je precej vlage in soli.Ta se sprime s steno in naredi kot filter gladko površino
V primeru severnega vetra so razmere odlične povsod.

Med zajtrkom s Chrisom odigrava dolgo pričakovano partijo šaha. Smešno, ampak ravno to sva si želela že po prejšnjih debatah po internetu, kako dobro bi bilo spet samo šahirati in plezati. V Indiji sva odigrala veliko partij in ne da bi se hvalil sem vedno zmagal. Kasneje je igro precej izboljšal. Že v Fontainbleaju je pokazal svoj napredek, me presenetil ter zmagal.Tokrat je šlo bolj na tesno.Veselil sem se vsake igre posebej. Zame je šah kot plezanje. Nikoli končana zgodba.
Danes gremo v Tarantino cave. Vse smeri imajo imena po filmih Quentina Tarantina.
Ko pridemo na vrh, sem popolnoma šokiran. Še bolj pa Mats in Thorsten, saj je to njun prvi dan.
Vsi v en glas: »O SHIT MAN, THIS IS SO HIGH!!!«Tarantino je ena najvišjih lukenj na Mallorci. Padec z vrha bi bil lahko tudi usoden, zato je plezanje v zadnjih metrih precej kontrolirano. Tu ne gre več toliko za premagovanje težav kot za izhod po res dobrih oprimkih.
Še sreča, da je zraven Toni, ki ve kakšne občutke doživljamo novinci in nam ves čas daje podporo.Hakeljc je, da je najprej treba splezati navzdol do morja.Torej že dol včasih plezaš recimo 6b in si tako visoko.Toni ves čas sugerira kam z roko. Počutim se kot začetnik, čeprav imam za sabo izkušnje s plezanjem visokih balvanov. To je precej višje in občutek višine nad morjem naredi svoje. Gibi so počasnejši, bolj kontrolirani, pri vsakem premiku noge ali roke razmišljaš ali delaš prav ali ne. Ko plezaš navdol enostavno ne smeš pasti. Padec pod vrhom bi bil lahko usoden, tako da tukaj napake niso dovoljene. Sicer pa kilometrina naredi svoje. V takih primerih enostavno veš, da ne boš padel.

Dejstvo je, da po nekaj dneh že hitiš navzdol, ker bi rad plezal več. Začneš prehitevati počasnejše, ki so štartali pred tabo, postaneš neučakan. Pri prvem plezanju navzdol sem porabil deset minut, po desetem samo še pet.
Prvi pogled na Tarantino cave od spodaj je veličasten. Strop luknje je v svojem najvišjem delu kakšnih 15 metrov nad vodo. Potem strop preide v rahlo previsen del in nazadnje v položno plato z dobrimi oprimki. Do vrha je več kot 20 metrov.
Chris mi pokaže dve svoji lanski smeri.
Ena, seveda neponovljena, poteka čez cel strop po kapnikih, zavije v skrajni desni del in potem levo v plato. Ime smeri je Big Mama in je verjetno vsaj 8c. Težko je prav pod vrhom, kjer je ključni čuden gib na velik kapnik in si s telesom vodoravno nad vodo. Če padeš tam, težko zravnaš telo v navpično smer in tako težko lepo pristaneš na noge.

Druga, ki ima dve varianti, se začne v nasprotnem delu jame in se nekje na sredini stropa razcepi na dva dela, na projekt, ki ga bo poskušal povezati letos in na drugo, bolj vzdržljivostno smer.
Začetniki v DWS-ju, Mats, Thorsten in jaz smo pod Tonijevem okriljem napadli tri za nas primerne smeri: Kill Bill 1, Kill Bill 2 in From Dust Till Dawn. Tako kot so razvrščene, si sledijo tudi po težavnosti in višini.
Kill Bill 1 je najlažja in najkrajša, ocenjena s 7b+. Na ključnem mestu je višina 10 metrov, potem sledi lažje plezanje do vrha, po mojem nekje 6c do 7a.
Vsi smo se zbrali na polici nad morjem, valovi so divjali pod nami in penili črno vodo. Ves čas piha veter in kljub soncu ne čutim vročine. Toni je skočil v vodo, da nam bo lahko pomagal. Od tam bo kričal: »leva noga, desna roka…« Vse do mesta kjer je konec težkega, takrat bo rekel samo še: »Ven greš proti desni.«.
Kdo bo prvi? Prvi pravi psihobloc. Zdaj ali nikoli, jaz grem.
Vstopim nekoliko z leve. Sledi prečka v desno do kapnika in že sem 6 ali več metrov nad vodo, potem se začne previs. Sprva je kakšnih pet metrov težkih gibov, ki se končajo z bolj ali manj dinamičnim gibom na velik oprimek. »VENGA GREGOR ,VENGA, LEFT FOOT HIGH, RIGHT HAND BIG JUG, COME ON…« vsi kričijo na ves glas.
Ko zagrabim zadnji oprimek v težjem delu, občutim vročico, ki je preplavila telo. Ko vročica izgine, ostane še od adrenalina suho grlo. Splezati moram še nekaj metrov in potem do vrha v položni plati. Vsi se veselimo prvega vzpona. Chris navdušeno ploska in se smeji.
Toni se v vodi dere:« Yes, yes, just go left to the top.«
Za mano gre Mats in suvereno pride do težkega dela, kjer vem, kaj bo in začnem noro vzpodbujati. Lahko sem videl blokado, strah je premagal znanje in Mats je obstal. Kjer bi moral potegniti, je postal trd in okoren. Ožemanje oprimkov mu je pobralo moči, začel je gledati navzdol. Najbrž se je zavedel, kako visoko je in da bo padel. Groza. Prej sem bil tam in nikakor si ne bi želel zleteti. Še vedno kričimo, a Matsu poidejo moči. Pade.
Po eni strani sem si želel videti padec, da bi videl kako zgleda. Mats odlično odreagira, noge skupaj, roke ob telo in že je pod vodo. Ko pogleda ven, se smeji in takoj izdihne: »OH, MAN, I WAS SO SCARED!«
Toni priplava do njega in ga vpraša, če je v redu ter se smeji, češ, no pa si padel in zdaj je vsega konec.
Mats reče: »To je najboljši občutek, grem še enkrat.«
Super, tudi jaz komaj čakam da se lotim Kill Bill 2. Težja in precej daljša linija.Vzdržljivostna smer, ki ne popusti do 18 metrov višine. Toni me vpraša, če grem in mi vse razloži:
»I think you can do it. The moves aren't that hard, its just a bit long.«
Thorstena vprašam, če ve s koliko je ocenjena. Ko slišim, da je nekje med 7c+ in 8a, me najprej stisne. Uf, si mislim.
Kaj je zdaj to, zakaj premišljujem? Seveda grem. Zato sem tukaj!
I am sicked to do it! (sicked v žargonu pomeni napsihiran, zagret)
Kill Bill 2 poteka po enki do že prej omenjenega velikega oprimka, nato zavije v levo. Seveda ne vem ničesar, ne kakšni so oprimki, kje so, kaj me čaka… Popolna enigma. Le Toni bo kričal in me usmerjal. Ko gledam s police, se mi zdi, da je zelo težko in visoko kot hudič.
Grem. Tam kjer sem prej končal, zavijem levo in po dobri poči prečim do dveh »sloperjev«. Poskušam otresti roke in se postavim v položaj za podprijem. Ta je vlažen in drsi. Toni ve, da je vedno moker in ko ga zagrabim zakriči: «It's wet, it's always wet. Just go, it's a big hold to the right.« Njegova nemška angleščina je prav zabavna. Poženem se proti desni, zagrabim stranski oprimek in križam v desno.
Sranje, tudi ta oprimek je moker. Začne me navijati. Poskušam popraviti. Malo naprej je res dober oprimek, a ne morem do njega. Slabo sem držal z levo roko. To je bila napaka. Že prej bi moral z levo prijeti v podprijem in ne stransko.
Postane me vražje strah, kar precej višje sem, kot je bil Mats prej. Vsi kričijo, a ne bo pomagalo, vem da bom padel. Ojojoj!
Enostavno se spustim in čutim hitrost. Bil sem kakšnih 15 metrov nad vodo. Neverjetno kakšna hitrost se razvije. Ko padam, slišim veter, ki ga ustvarjam, nekakšen VUUUŠŠŠŠ. Roke pritisnem ob telo, stisnem stopala in zaprem oči. Ko sem priletel v vodo sem čutil močan pritisk po celem telesu, ni me zapeklo, nič me ni konkretno bolelo, le pritisk, ki ti stisne pljuča. Ko sem pogledal iz vode, sem bil za trenutek brez diha. Nato je bilo vse v redu.
Kill Bill 2 bo počakal do naslednjič. Danes ne grem več. Raje se lotim bolj kratke in težke O reini she, čeprav je mokra, ker piha jugo.
Vmes je Chris nanizal kar nekaj poskusov v novem projektu
Vedno, ko je padel se je samo smejal in začel znova. Dejstvo je, da ne moreš drugače poskušati kot vedno od začetka. Prideš do ključnega mesta in poskušaš dokler ne najdeš najboljše variante. Zato je tudi toliko bolj naravno.
Kar se tiče mokrih plezalk ni nobenega problema, guma se posuši zelo hitro. Drugače je z vrečkami za magnezij, imeti jih moraš kar nekaj na zalogi. Sam sem jih v enem dnevu zamenjal pet ali več.

Nedelja, 27.avgust

To je dan, ko sem mislil, da sem si nekaj zlomil in da bom moral predčasno domov. Včeraj, ko smo zaključili v Tarantinovi jami, smo šli po večerji na pivo. Vsi pod močnim vplivom dneva smo polni energije ostali malo dlje v Portocristu, najbližjemu kraju, oddaljenemu kakšne pol ure vožnje. Ko smo se v nedeljo zjutraj vrnili v zaliv, je Chris predlagal, da pred spanjem skočiva s prve jame. S sabo sva zvlekla še Leva in Boona Speeda. Boon je prispel prejšnji dan, da bo fotografiral Chrisa in da bosta pripravila reportažo za sponzorje.
V daljavi se je lesketal odsev lune in morje je prijetno vabilo.
Ko sem hodil proti vrhu sem si rekel, da ne bom nič čakal. Takoj bom skočil. In res, pogledal sem dol in se odrinil. Spet ta VUUUŠŠŠŠ in bum v vodo. Sledil je moj bojni krik in zaplaval sem v stran, da skočijo še drugi. Voda je bila prijetna.
Kmalu vsi poskačejo, Chrisu pa ne zmanjka idej: »Let's climb out!«
Sledim mu do izstopa in splezam na polico. Od tam gre več variant po velikih oprimkih do vrha. Vsak po svoje jo mahneva proti vrhu.

Po desetih metrih ugotovim, da sem zgrešil najugodnejšo linijo. Nič čudnega, saj jame nisem dobro poznal. Zaradi lune se je v temi sicer malo videlo, imel sem mokre roke in stena je bila vlažna. Grabil sem vse kar mi je prišlo pod roke in potem mi je zdrsnilo. Ne vem kako sem priletel v vodo, a tokrat je bilo boleče.
Zabolelo me v sredini med prsnimi mišicami ter v ramenih. Ko sem splaval iz vode, sem začutil še močnejšo bolečino. Na otip je bolelo za znoret.
Grem spat. Počakal bom do jutra. Ko se uležem, pomislim na notranje poškodbe in ko globoko zadiham, me tako boli, da ne upam zakašljati ali se smejati.
Zaenkrat bolečino zadržim zase, nikomur ne povem kako se počutim, omenim samo, da me malo boli in da bo jutri najbrž vse v redu.
Ko se zbudim, ne morem vstati. Celotni zgornji del trupa se je razbolel. Stvar zgleda resna. Tega me je bilo strah že ponoči, a sem upal na najboljše.
Sedaj povem še ostalim in kmalu se vsi strinjamo, da bo treba k zdravniku.
Toni mi da dva 400 mg ibuprofena in gremo do avta. Zapeljemo se v Manacor, kjer je bolnica. Tolikokrat sem bil že po urgencah zaradi plezanja in sedaj po neumnosti spet.
Ko prispemo, se spomnim, da nimam zavarovanja za tujino. Cene so grozne, za pregled 110 €, za rentgen 150 €. Pokličem svojo drago in jo prosim, če lahko uredi zavarovanje. Bom šel kasneje na pregled.
Odpeljali smo se nazaj in od vsega sem si najbolj želel počitka. Zvečer je bolečina malo popustila, če sem bil pri miru, je povsem izginila. Nase me je opozorila le, ko sem globoko vdihnil.
Čez dva dni sem že precej bolje. Lahko plavam. Verjetno sem si močno pretegnil prsne mišice in točka, kamor se pripenjajo, je bila pod velikim stresom. Napravim nekaj testov za zlom in vsi skupaj ugotovimo, da zloma ali počene kosti ni.

Tretji dan po padcu začnem plezati.
Pri vrhunskih športnikih so natrganine mišic pogost pojav in ko enkrat bolečino poznaš jo lažje prenašaš. Sam še nisem doživel takšnega natega prsnih mišic, zato me je tudi toliko bolj skrbelo kaj je narobe.
Bolečina me je spremljala do mojega odhoda domov, a sem jo med plezanjem, kolikor je bilo možno, izklopil. Tudi na strah pred padanjem ni veliko vplivala, kar me je na začetku najbolj skrbelo. Od padcev v vodo me je kasneje še najbolj bolela trtica. Možne so tudi modrice in odrgnine po hrbtu.

V naslednjih dneh sem uspel preplezati Kill Bill 2, From Dust Till Dawn 8a, O reini she 8a+, Bandito 8a, Strangers in Paradise 7b+.
V El Diablo, kamor smo poleg Tarantino cave, največ zahajali, sem preplezal Afro man 7b+ ter All Cats are Black in the night 8a.
Sedaj sem doma in okrevam.
Ko sem pisal to zgodbo sem prejel elektronsko sporočilo iz Yosemitov.
Pisal mi je dober prijatelj Yesse Mcgahey .V nacionalnem parku je ranger in dela v Toualamne Meadows. Tam sem bil predlani kakšen mesec.
»Hey Gregor,when you gonna come to the Valley? The season started and you should………i am sitting here and thinking of you how we climbed Fairwiew Dome, trip to Bishop, then Mexico….«
Po pravici povedano še nisem odpisal.
Toliko projektov imam v mislih. Najprej bo treba še kaj zaslužiti…